Nedeljsko popoldne. Zunaj aprilsko vreme. zdaj sonce, zdaj dež. Prav za ležanju na kavču in gledanje televizije. Na okenski polici zazvoni prenosni telefon. Na drugi strani žice prijatelj Bine. Na hitro razloži, da išče delovno ekipo za naslednji vikend, da je potrebno preselit njegove konje iz enega pašnika na drug pašnik, pa ga je zanimalo, če sem na voljo da ponudim pomoč in svoj avtomobil za prevoz prikolice s konji. Da je njegov na popravilu in čaka na rezervne dele iz tujine in ne bo končan pravočasno. Konje pa je potrebno preseliti. Seveda potrdim, da pridem. Teden je naokrog in že je sobota zjutraj, ko se dobimo pri Binetu na domačiji. Razloži nam potek dela in razdeli naloge. zraven selitve bomo opravili tudi popravilo ograje okrog pašnika, saj je električni pašni pastir ne več delih poškodovan ali pa ga sploh ni. Za ta namen je poklical še prijatelja, ki je zaposlen na elektro podjetju in bo uredil, da bo električni pašni pastir služil svojemu namenu.
Avtomobil s prikolico postavim k hlevu in Bine prične z natovarjanjem konjev. Peljali jih bomo šest na enkrat, to pomeni tri vožnje. Če bo šlo vse kot je načrtovano, bomo kar hitro končali z delom. Edino električni pašni pastir nam jo lahko zagode, da se delo zavleče v pozno popoldne. In res, konji so brez težav preseljeni na nov pašnik. Zdaj se z Binetom še odpeljeva okrog starega pašnika, da še tukaj preveriva, če je ograja kje poškodovana in če električni pašni pastir deluje nemoteno. Razen dveh stebrov na ograji, ni vidnih drugih poškodb. Bine si zabeleži v majhno knjižico, ki jo ima vedno pri sebi. Pri vožnji proti domačiji opaziva, da so vsi fantje že za mizo pod velikim drevesom. Tudi električni pašni pastir je postavljen in popravljen, zdaj deluje brezhibno. Prijatelj edino priporoča postavitev nekaj opozorilnih tabel, da je ograja pod napetostjo. Čisto toliko, za lastno varnost in varnost pohodnikov, ki prečkajo naš pašnik.