Po srečanju z gospodarjem skalovja je čas za kratek počitek in malico. Poiščem zavetje pod redkim mogočnim drevesom, lepo v senci, sedem na tla in odprem nahrbtnik. Malica in pijača sta na vrhu nahrbtnika. Pripravim si dva kosa kruha, pločevinko rib in pa tablico čokolade. V termo posodi imam pa še zmeraj topel čaj. Ogrnem se s puloverjem, hladni veter je zapihal iz zasneženih vrhov.
Malico hitro pojem, popijem še dve skodelici čaja in se počasi odpravim naprej. Za menoj je že dobra polovica težke poti. Klini in jeklenice kar poberejo moč in koncentracijo človeku, saj moraš biti zelo previden, da slučajno ne zdrsneš in padeš v dolino. Potem je ves trud zaman. Zdaj imam do koče samo še pot posejano s skalami. Verjetnost, da bom na poti srečal še kakšnega kozoroga ali pa gamsa je velika. Zdaj sem namreč v njihovi deželi. Ravno na tem območju jih je največ. Tukaj so se nekako obdržali, ni toliko ljudi in imajo prepotrebni mir, tukaj jih nihče ne preganja in lovi. So tudi zaščitene živali v slovenskih Alpah, tako, da lovci tukaj nimajo kaj početi. Se pa še vedno najde kakšen, ki kljub prepovedim opravi umazano delo in odstreli kakšnega. Večinoma jih takoj polovijo, saj se strel puške sliši daleč naokrog. Oskrbniki koč tukaj naokrog pa so varuhi narave in med seboj dobro povezani, tako da takšne krivolovce hitro ujamejo. Kazni za njih pa so izredno visoke. Poleg zasega plena in strelnega orožja še visoka denarna kazen. Prav je tako.
Med vsem tem razmišljanjem se skoraj zaletim v kočo, če malo karikiram. Na vratih me že pričaka upravnik. Mu je brat po radio zvezi javil kdaj sem startal in si je približno izračunal moj prihod. Predam mu pošto in se udobno namestim v veliki sobi s točilnim pultom in prižganim kaminom, da je soba kljub svoji velikosti prijetno topla.